NEDELJSKA MAŠA MED POČITNICAMI? ZAKAJ PA???
Ko se mi ob koncu slovesnosti prvega obhajila in birme prvoobhajanci, birmanci in njihovi starši zahvalijo, največkrat rečejo: »Župnik, hvala vam za vaše NAUKE …« Kljub temu, da so besede izrečene iskreno in dobrohotno, sem ob njih nekoliko razočaran. Zakaj? Ker ob njih zaslutim, kako družine, starši, otroci razumejo vero: kakor šolo, pouk, snov ki se jo naučimo, opravimo izpit, in vse skupaj pustimo za seboj. Tako med počitnicam večine družin in otrok preprosto ni bilo v cerkev. Mar otroci v teku enega leta, ob starših in ob župniku res niso rasli v osebnem odnosu do Boga?
Nauk je sicer potreben, ni pa cilj. Vera je namreč zaupljiv, ljubeč odnos do Boga, našega pravega Očeta. Nauk je za vero nekaj takega, kakor je okostje za človeka. Okostje je potrebno, a sámo okostje ni živo. Potrebuje »živo meso« in utripajoče srce. Nauk brez osebnega odnosa do Boga je mrtev.