POSLUŠAJOČI POGLED
Mlad ovdoveli mož je svojemu prijatelju Henriju na sprehodu po gozdu pripovedoval o svoji ženi, ki je umrla pred petimi leti. H. Caffarel si je doma brž zabeležil dragocene misli in jih nato objavil v zgoraj omenjeni knjigi.
Moja žena, je pripovedoval mož, je imela dragocen, a redek dar: znala je poslušati. Z gorečim zanimanjem je poslušala. Kadar sva se pogovarjala, je bila značilna že njena telesna drža. Mnogi so pri pogovoru nekako pripravljeni za skok, da bi ujeli misel in jo brž vrgli nazaj; ona ne. Z vsem pričakovanjem se je usedla in poslušala. Njen pameten, razumevajoč, nadvse pozoren pogled me ni prehiteval, bil je povsem pripravljen za sprejem, z vso vnemo.