PRAZNIK VSEH SVETIH, DAN MRTVIH ALI DAN ŽIVIH?
Pozabimo vendar na »dan mrtvih«! Če so mrtvi in ne obstajajo več, nima nobenega smisla, da se jih spominjamo, da prižigamo svečke, da urejamo grobove, da molimo zanje – saj jih tako ali tako ni več (tako pravijo tisti, ki v Boga ne verujejo). Človek, ki v Boga veruje, zaupa, da se s smrtjo človekov obstoj ne konča. Tisti, ki se je v življenju s krstom potopil v Boga, in v katerem je Bog ob pogostem prejemanju zakramentov (spovedi, obhajila, …) in sledenju Božjim navdihom vedno bolj rastel …; človeku, ki je klical sveto Božje Ime in za Jezusom nosil svoj križ, bo telo sicer za kratek čas ugasnilo, a bo Bog ob koncu časov odprl naše grobove in naša uboga minljiva telesa prenovil tako, da bodo prenovljena in presijana z Božjo lepoto. Tako naša telesa ne bodo več poznala staranja, minevanja, bolezni, nepopolnosti, hudobije in ničesar hudega, ampak bodo prežarjena z Božjim bliščem. Apostol Pavel lepo pravi: “Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus! … danes vidite na meni, kako z Jezusom iz dneva v dan skupaj umirava, a pride dan, ko se v meni uresniči tudi njegova zmaga nad smrtjo!”
