EVTANAZIJA
Ko eden od cerkvenih očetov prvih stoletij v svojem zagovoru kristjanov opisuje kristjane, pravi približno takole: Kristjani se na zunaj ne ločijo od drugih ljudi, npr. da bi vsi živeli v isti deželi, istem mestu, da bi vsi imeli enake obleke, itd. Ne. Toda zaradi Boga živijo drugače. Med drugim poudari, da otrok ne izpostavljajo. V starem veku je bilo menda precej normalno, da če se otrok ni rodil krepak in zdrav, ali če je imel kakšno hibo, so ga starši lahko odnesli v divjino, v gozd, in ga tam pustili, da bi umrl bodisi sam, bodisi da bi ga tam požrle zveri. V ozadju je bilo mišljenje, da bi se tak otrok samo “matral”, bil bi v nadlego in napoto sebi in drugim. Tako so si sami drznili vzeti v svoje roke pravico odločati, kdo je vreden živeti in kdo ne.
Podobno so ravnali tudi nekateri totalitarni režimi, posebej nacizem.
Priznati moramo, da je mnoge ljudi strah šibkosti in trpljenja. Strah, da ne bi mogli skrbeti sami zase in da bi bili nekomu v breme. Strah nas je, da bi nam kdo tiho ali glasno očital, da smo mu samo v nadlego in breme, tako časovno kot finančno. Tako nekateri celo po smrti nočejo biti “v nadlego”, in razmišljajo o pogrebu z raztrosom pepela. Mnogi ljudje so potihem ali na glas prepričani, da je človek res vreden življenja, oz. da je človek res človek samo takrat, ko je mlad, zdrav, “fit”, sam skrbi zase, družbi prinaša dobiček na vseh ravneh; ko je spoštovan in cenjen, in ne dela proračunu zgube.VAČE_oznanila_6_2024 m
